Josipina Židanik - Zmagoslava (1917 – 2008), prvoborka, nosilka partizanske spomenice 1941

Že nekaj dni prej je bilo nenavadno živahno. Čutili smo, da se pripravlja nekaj velikega. Sestajali smo se in zbirali. Sedeš Okraja je bil v Ajdovščini. V stavbi stare občine je bil Okrajni komite, nasproti pa sedež Okrajnega odbora OF. Že 29. aprila smo se sestajali, vedno so prihajali novi in novi obrazi. Novi predstavniki iz Ljubljane, iz Črnomlja iz Glavnega štaba. Delali smo vsi člani Okrajnega komiteja, vse organizacije so bile na kupu. Vse je teklo brezhibno, čutilo se je, da vse skupaj skrbno načrtujejo in vodijo z vrha. Vsi so prihajali s posebnimi dovolilnicami, gor je bil slovenski grb in rdeča zvezda. Nekateri so nosili ilegalna imena, nekateri so bili brez. Kmalu smo izvedeli za kaj gre. Izbrali smo Bratinovo dvorano, določili datum. Vsi krajevni odbori so imeli svoje naloge. Na hitro smo obveščali ljudi, do Črnič, Branki, Vrabč, Gore in Cola. Celoten okraj! Tudi mi, v organizacij, smo dobili dovolilnice, pa tudi vsi zanesljivi. Spomnim se zadnjega, ki sem mu dala dovolilnico, to je bil Jamšek iz Lož, Okornov gospodar. Zanimivo ne, zadnjega se spomnim, drugih ne. Ljudje po vaseh so bili navdušeni in srečni, da se bo to dogajalo pri nas. Ponoči smo dvorano »preoblekli« v slovensko zastavo. Na vhodih v Ajdovščino so zrasli čez noč slavoloki, niso delali le Ajdovci, ljudje so prihajali od vsepovsod. Potem se je začelo. Ob vhodu v dvorano so stale častne straže, oboroženi partizani. Bilo je neponovljivo, gibali smo se varno, brezskrbno, niti ne znam povedati, notranji občutki so bili nepopisni, izredni. Potem se je začelo, pravzaprav se celotnega postopka v dvorani ne spomnim več dobro. Novi obrazi, Kidriča imam še v spominu.
Popoldan pa je bila predstavitev vlade na trgu. Ajdovščina je bila nabasana z ljudmi. Navdušenimi, vriskajočimi, mimo je bilo 5 let vojne, ni bilo ne Italijanov ne Nemcev. Večerno rajanje je bilo nepopisno.
Vem, da je vlada ostala v Ajdovščini še nekaj časa. Kar nekaj časa sem preživela z Edvardom Kocbekom. Stanoval je pri dr. Dietzu.

Zapis je nastal leta 2005, z Josipino Židanik – Zmagoslavo se je pogovarjal Ivan Mermolja, celotno besedilo je objavljeno v knjižici Pesmi, ki pojejo v času, ki je izšla ob 65. obletnici ustanovitve prve slovenske vlade, maja 2010.